Kanu in kajak ni enako
Adrenalinske počitnice so zakon. Dobra zamenjava za jadranje. Paše malo spremembe. Ekipa vedno enaka.
Polovica počitnic je že za nami. Vreme, kot bi si ga samo lahko želeli. Do zdaj niti kapljica dežja, kljub temu da napoved ni bila ravno obetajoča. Zip line, kanjoning in kolesarjenje so že za nami. še planinski pohod in pa kajak je na sporedu. Za zadnji dan pa sproščen počitek ob tabornem ognju in zvokih kitare. To so počitnice. Dobra volja, smeh in zabava na vsakem koraku. Zdaj pa bo moralo bit malo resnosti, reka, ponekod kar pošteno deroča in pa kajak zahtevata red in disciplino, da ne pride do kakšne nepotrebne nezgode. Z avtobusom se odpeljemo na izhodišče, kjer bomo vsak svoj kajak potisnili v vodo, zgrabili vesla in se spustili s tokom nekaj deset kilometrov nižje ob reki do cilja. Rešilni jopiči oblečeni, čelade varno pripete na glavi in že veslamo prvim brzicam nasproti. Vodič na čelu kolone, za njim pa dvanajst rdečih in rumenih kajakov. Ženske so izbirale, rdeč kajak za moškega in rumen, za žensko.
Za koncu kolone pa spet vodnik, da priskoči na pomoč, če bi slučajno bila potreba. Prve brzice uspešno preveslamo, nobenih posebnih pasti ni bilo na vodi, samo deroča voda, ki smo jo s pomočjo vesel kaj hitro premagali. Sem ter tja se je samo slišal kakšen krik radosti in veselja, ko je voda zalila koga izmed nas. Naslednje brzice pa so bile težje. Pred njimi se ustavimo in vodnik nam pokaže kako in kje jih bo najlažje premagati. In se spusti. Za njim pa en po en odveslamo še ostali. Zadnji v vrsti je bil Tomaž. Kot vedno do zdaj, ker pač ne more iz svoje kože, je naredil vragolijo in ni poslušal vodnika in je ubral drugo pot. Njegov kajak je dvignilo v zrak in za trenutek je izginil v deroči vodi. Čez čas se prestrašen in z velikimi očmi pojavi na gladini. Vse prestrašen, mi pa pokamo od smeha.
…
