Že po koncu lanskega septembrskega jadralnega tedna smo se udeleženci jadranja dogovorili, da si za naslednjo sezono damo narediti jakne za jadranje, da bomo imeli vsi enake, kot kakšna tekmovalna jadralna ekipa, da bomo izgledali bolj profesionalno.
Tako kot rezervacija jadrnice, je tudi iskanje ponudnika za jakne za jadranje padlo na sestrina ramena. Brez negodovanja in slabe volje je sprejela zadolžitev. Ima največ izkušenj in največ poznanstev na tem področju, dolga leta, pred odhodom na svoje, je bila zaposlena kot računovodkinja na enem navtičnem podjetju. Po njeni zaslugi tudi prihajamo do kar velikih popustov pri najemanju jadrnic za naša pomorska potepanja. Na zadnjem kosilu v marini, kjer smo predali jadrnico, smo tako dogovorjeni, da sestra prevzame organizacijo jadranja za naslednjo sezono, datum našega prvega jadralskega sestanka pa določimo kar za prvomajske praznike, piknik pri sestrični na vikendu. Vse štima, odpravimo se proti domu. Sestra pa je že takoj po prihodu domov začela z iskanjem proizvajalca za naše jakne za jadranje.
Kar nekaj mesecev je minilo, preden smo se jadralci uspeli dogovoriti o modelu jakne ter o njeni barvi. Sestri je to uspelo uskladit z nami šele tik pred prvim sestankom. Kakšne vse želje smo slišali, kot vedno samo iz ženskih ust. Na prvem sestanku sestra pove, da je jadrnica rezervirana, enak termin kot lani, plovna ruta pa bo letos malo drugačna kot lani, ko smo večinoma pluli med otočki, pa še to na motor. Jader skoraj nismo odpirali. Letos bomo obiskali najbolj zunanje otočke našega morja, letos bo malo kopnega in veliko vode. Sestra iz nahrbtnika potegne vzorec naše jakne za jadranje. Navdušenje veliko.
Še sam ne vem kako, ampak uspelo ji je upoštevati vse želje prisotnih. Zadovoljno vzorec pospravi nazaj v nahrbtnik in na list papirja zapiše naše konfekcijske številke. Listek skrbno spravi v denarnico. Obljubljeno je, da bodo jakne za jadranje končane do začetka našega jadranja.