Ko se človek odloči, da si bo kupil čoln, ni pa doma na morju se mora zavedati, da bo potreben vsako leto prevoz do morja in zato brez prikolice ne gre. Začetki so itak vsi isti, ko se nekdo odloči, da bi imel čoln, niti ne premišljuje o prikolici, ampak razmišlja katere znamke čoln si želi in katerega si lahko privošči.
Pri nas pa je šlo obratno, kolega prikolice za čoln ni potreboval več in jo je mojemu možu kar podaril in da naj z njo naredi kar hoče. Ta prikolica za čolne je stala pred hišo kar nekaj časa, toliko časa, da sva z možem dobila željo po čolnu. Prišlo je tako daleč, da sva res začela gledati po spletu, koliko čolni pridejo in ali si katerega resnično lahko privoščimo. Prijatelj, ki nama je dal prikolico se je samo smejal, kajti točno je vedel, če ne bi bilo prikolice pred najino hišo, da še danes ne bi imela čolna, da je v bistvu on kriv, da imamo sedaj doma čoln, ki pa sploh ni majhen.
Tako se ti življenje obrne na glavo, življenje ti zna znak, od tebe pa je odvisno ali ta znak vidiš. Naš znak je bil ta, da je prikolica bila na našem dvorišču in tako je bilo od nas odvisno, ali bomo prikolico prodali ali pa si bomo kupili čoln. Vse je šlo po planih, sploh s ni nič zatikalo, ko smo se odločili za čoln, zato sklepamo, da nam je bil čoln sojen.
Že naslednje poletje smo uživali v čolnu na morju, večkrat se spomnimo prikolice, kako nepričakovano je prišla na naše dvorišče in kako nam je prebudila željo po čolnu, ko prej resnično nismo niti pomislili na to, da bomo imeli kdaj kakšen čoln. No, danes lahko prijatelju rečem samo hvala, ker je poskrbel, da prikolice ni prodal, ampak jo je pripeljal k nam na dvorišče.